Književnost, slikarstvo, kiparstvo, glasba so prispevali k hvalnici, vrt pa je ponudil mitologijo, ki jih je povezovala. In to mitologijo je vpisoval v prostor, po katerem so se vsi sprehajali. In jo vključeval v časovni ciklus: iz enega letnega časa v drugega je legenda postajala nesmrtna.

Érik Orsenna

Dvorec plemiške družine Sauer je arhitekt Josef Hueber po naročilu družine Attems prezidal v razkošno letno rezidenco. Družina, ki je sicer živela na Dunaju in v Gradcu, se je v poletnih mesecih umaknila iz hrupnega mesta v malo arkadijsko krajino sredi Ptujskega polja. Zgodbo Dornave piše zbirka citrusov, ki so v času izgradnje dvorca predstavljala izjemno redkost in veliko vrednost. Zlata jabolka, ki jih je iz vrta Hesperid izmaknil (in vrnil) Herkul, so upodobljena na Waggingerjevi freski na stropu slavnostne dvorane, ki uprizarja tudi druga junaška dela antičnega junaka in njegovo apoteozo. Drevesa citrusov cvetijo in rodijo ob istem času in so zimzelena. So prispodoba nesmrtnosti ideje naročnikov dvorca o presežnosti lepote.

Dvorec s parkom predstavlja nedeljivo celoto, ki se medsebojno dopolnjuje in razlaga. Poletna rezidenca ne more obstajati brez krajinskega elementa prav tako, kot ta ne more obstati brez težišča svoje kompozicije. Dolgim pogledom proti horizontu in parkovnemu gozdu sledi zasnova notranjih prehodov v dvorcu, ki se nizajo v enfilade, pogled navzdol pa odkrije pisano vezenino poletne oranžerije. Zbirki citrusov je podrejena zasnova mreže prehodov, poti in vedut.

Prostore, ki imajo visoko ocenjen umetnostnozgodovinski ali družbeni pomen očistimo nekdanjih prezidav in z minimalnimi posegi zagotavljamo njihovo sodobno uporabnost. Podobno na severni fasadi odpiramo vstopno vežo, da se ponovno vzpostavi neskončna baročna os, vzpostavljamo odprte prehode v poletno oranžerijo in v pritličju odpiramo obe stranski krili na častno dvorišče. V poletnem času je veža Dornave odprta, v njej je lapidarij z razstavo parkovne plastike. V prvem nadstropju dvorca odpiramo danes zazidane prehode ob fasadah in s tem vzpostavljamo danes zaprte poglede v neskončno, s tem pa ravnotežje med objektom in njegovo krajinsko sredo. Odpiramo zazidane baročne alkove in na novo odpiramo slepa okna na fasadi.

Dvorec želimo približati domačim in tujim obiskovalcem in gostom vseh generacij. Z novimi posegi zagotavljamo življenje in univerzalno dostopnost spomenika ter ga s tem demokratično odpiramo vsem obiskovalcem. Prilagajanje spomenika ne zmanjšuje njegove integritete, ampak občutljivo poudarja in uravnoteži različne gradbene faze in posamezne elemente. Poleg novih programov in vsebin, ki hišo oživljajo, je pomembno, da spomenik ohrani svojo pričevalnost in celovitost.

Avtorji krajinske arhitekture Landstudio 015

2021, IDZ